Blog

Možganska kap ostaja eden vodilnih vzrokov invalidnosti in smrti po svetu. Kljub napredku v akutnem zdravljenju (tromboliza, mehanska trombektomija) ostaja rehabilitacija dolgotrajen proces, pri katerem je cilj obnoviti nevrološke funkcije in zmanjšati posledice hipoksije v možganskem tkivu. V tem kontekstu se vse pogosteje preučuje hiperbarična kisikova terapija (HBOT), ki s povečanjem parcialnega tlaka kisika v krvi omogoča boljšo oksigenacijo poškodovanih možganskih področij.

Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je v zadnjih letih postala zanimiva podpora pri nevroloških stanjih, kot sta ADHD in avtizem (ASD). Čeprav HBOT ni zdravilo za nobeno od teh stanj, raziskave kažejo, da lahko vpliva na procese v možganih, ki so pri ADHD in avtizmu pogosto spremenjeni: vnetje, prekrvavitev, energijska preskrba in delovanje mitohondrijev.

Dolgi COVID je postal ena največjih zdravstvenih ugank sodobnega časa. Čeprav večina ljudi po okužbi z virusom SARS‑CoV‑2 okreva v nekaj tednih, se pri delu bolnikov simptomi vlečejo mesece ali celo leta. Utrujenost, možganska megla, težko dihanje, motnje spomina, glavoboli, motnje spanja in zmanjšana telesna zmogljivost so med najpogostejšimi težavami, ki močno vplivajo na kakovost življenja.

Poškodbe kolenskih vezi, meniskusa in hrustanca sodijo med najpogostejše ortopedske težave, zlasti pri športnikih in aktivni populaciji. Ker gre za tkiva z omejeno prekrvavitvijo, je njihovo celjenje pogosto počasno, spremljajo pa ga bolečina, oteklina in zmanjšana funkcija sklepa. V zadnjih letih se kot dopolnilna metoda rehabilitacije vse pogosteje uporablja hiperbarična kisikova terapija (HBOT), ki s povečanjem kisika v krvi ustvarja pogoje za hitrejšo regeneracijo.

Mikrocirkulacija je eden tistih tihih, nevidnih procesov v telesu, ki ga opazimo šele, ko začne škripati. Gre za pretok krvi skozi najmanjše žile — kapilare, ki so odgovorne za dostavo kisika in hranil v vsako celico našega telesa. Če mikrocirkulacija oslabi, se to hitro pokaže: utrujenost, počasna regeneracija, hladne okončine, vnetja, počasno celjenje ran.

Sindrom razdraženega črevesja (IBS) je ena najpogostejših prebavnih težav današnjega časa. Ljudje se soočajo z napenjanjem, bolečinami v trebuhu, občutkom pritiska, drisko, zaprtjem ali kombinacijo obojega. Čeprav IBS ni vnetna bolezen (kot Crohnova bolezen ali ulcerozni kolitis), je pri mnogih prisotno nizkointenzivno vnetje, motena mikrobiota in preobčutljivost živčnega sistema v črevesju.

Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je ena redkih terapij, ki ima hkrati zelo preprosto idejo — dati telesu več kisika — in izjemno kompleksne biološke učinke. Ko človek vstopi v hiperbarično komoro, se zgodi nekaj, kar v normalnih pogojih ni mogoče: kisik se začne raztapljati neposredno v krvni plazmi, limfi in medceličnini.

Mitohondriji so majhne “elektrarne” v naših celicah. Njihova naloga je, da iz kisika in hranil proizvajajo energijo v obliki ATP — molekule, ki poganja prav vse procese v telesu: gibanje, razmišljanje, regeneracijo, imunski sistem in hormonsko ravnovesje.

Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je v zadnjih letih postala izjemno priljubljena — od športnikov do ljudi z vnetji, poškodbami, izgorelostjo ali kognitivnimi težavami. A z rastjo zanimanja rastejo tudi miti. Nekateri HBOT poveličujejo kot čudežno rešitev za vse, drugi jo zavračajo kot placebo.

Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) je medicinski postopek, pri katerem pacient diha 100-odstotni kisik v komori s povišanim atmosferskim tlakom — običajno med 1,5 in 2,0 ATA. Ta povečani tlak omogoča, da se kisik raztopi neposredno v krvni plazmi, kar pomeni, da lahko doseže tudi tkiva, ki so slabo prekrvavljena ali poškodovana.

V svetu športa je čas regeneracije pogosto odločilen. Hitrejše okrevanje pomeni več treninga, manj izpustov in boljše rezultate. Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) postaja nepogrešljiv del rehabilitacije tako pri vrhunskih športnikih kot pri rekreativcih, saj dokazano pospešuje celjenje, zmanjšuje vnetja in izboljšuje telesno pripravljenost.

Možgani so organ, ki porabi največ kisika v telesu. Čeprav predstavljajo le približno 2 % telesne mase, porabijo kar 20–25 % vsega kisika, ki ga vdihnemo. To pomeni, da so izjemno občutljivi na spremembe v prekrvavitvi, vnetju in energijski preskrbi.